...........

Tale blog se je pa kar dolgo pripravljal. In ne na papirju, temveč v moji glavi, v kateri je zadnje čase preveč stvari, na žalost tudi takšnih, ki enostavno niso pomembne. Težava pa je v tem, ker je tako težko razločiti glede pomembnosti, katero izbrisati in katero shraniti; na koncu pa dam vse pod zelo pomembno in kaj se zgodi: »pomnilnika« zmanjka in se »disk« sesuje. Ta »disk« pa ni tako trden, da se mu praske nebi poznale, temveč se vsak udarec zareže bolj globoko.

Tisti, ki me resnično poznajo, vidijo, kako to boli; slišijo v mojem glasu, da enostavno nisem tista »ta prava«, kot znam biti; je tudi nekaj srčnih oseb, ki vidijo, da je bolečina vedno večja in večja. So pa tudi tisti, ki to bolečino le še delajo globljo.

Morda je mesec december pravi čas, da si zadaš nove in višje cilje. Dejansko lahko to počnemo celo leto. Ampak moj čas za cilje je prišel sedaj. Vse moje želje sem zaobjela v enem samem cilju: KONČNO MISLITI SAMO NASE! Sliši se zelo egoistično, ane?! Vendar, kdo bo mislil name, če ne jaz sam?! Kdo bo rekel, dovolj je bilo vsega sranja in dreka, če ne jaz sam?! Morda izpadem zaradi tega popolno vase zagledana, vzvišena ženska, ki seveda ne potrebuje pomoči drugih.

Vendar ni tako! Potrebujem pomoč, samo vidim, da se ne morem zanesti na ljudi, za katere sem mislila, da se lahko. Kljub temu obstajajo osebe, ki imajo v sebi srčnost, ljubezen do bližnjega, dejansko pripadnost do mene, takšne kot sem. Ki z veseljem sprejmejo mojo pomoč, mi jo tudi ponudijo, ko jo potrebujem. Dejansko zaradi tega, ker vidiš ignoranco ljudi, narediš enostavno selekcijo-zakaj bi se trudil, vlagal svoj čas v nekaj, kar drug ne ceni?! Škoda moje energije, bolje da jo porabim za kaj druga.

Sedaj pa h glavnemu koraku: ta cilj dejansko izvajat. Verjemite, da ne bo lahko. Nekako pa bo že šlo. Ker imam dovolj bojev, ki so že v naprej obsojeni na propad; ko veš, da lahko vložiš vse, kar imaš, pa ne bo rezultatov. V takem primeru bolje ne začeti.

Zaključim lahko le s stavkom, ki sem ga izjavila že pred časom:

Prijazna Mojca ne obstaja več.

A v mojem svetu so tudi takšni sončki, ki si sami zaslužijo, da zasijem v njihovi družbi….takrat pa od vsega dobrega lahko še pregorim. In za te sem neskončno hvaležna, da so…..ob meni….vedno in povsod…..

Prijateljstvo se
prijateljev dotika
od mezinčka na nogi,
do besede z jezika.
Zato boža in brani

in nikoli ne pika.
S prsti počeše lase
nežneje od glavnika.

Pravo prijateljstvo
gore premika.
Ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.

Prijateljstvo se rodi,
se smeji in mežika
kot čudežno sonce
izpod dežnika.

Prijateljstvo je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce
in se dotika - vsega! *

*Tone Pavček***