Zelo različna
mnenja imamo o sebi in drugih, kajne?! Nekdo nam je enostavno takoj všeč, imamo
iste ideje, interese, medtem ko obstajajo tudi ljudje, katerih organsko ne
prenesemo. Dejansko ne znamo točno utemeljit, zakaj nekoga ne maramo, vendar
nam nekaj v samemu sebi ne da miru, in ne moremo preko tega. V teh osebah ne
vidimo takšne osebe, s katero bi lahko sproščeno kramljali, v miru popili kavo,
in ob tem nas ne bi skrbelo, ali lahko povemo svoje dejansko mnenje ali ne.
Zaradi tega
jaz delim ljudi okoli sebe na 3 skupine: v prvi skupini, katera je količinsko
najmanj obsežna, spadajo tisti, katerim popolnoma zaupam. Pri njih mi ni
potrebno razmišljati, ali bom rekla narobe ali prav, v družbi katerih se lahko
iskreno nasmejim ali zjočem. To je moja čudežna skupi, na nekakšen način
družina, ki mi pomeni vse.
V drugi
skupini so ljudje, s kateri lahko popijem kavo, klepetam in se smejim, vendar
se vse skupaj dogaja z majhno zavoro.
Zadnja skupina,
katerih mislim, da hodi zelo veliko po svetu so tisti, katerih se raje izognem,
kot pa da bi morala načeti pogovor z njimi. To so ljudje, ki se »hranijo« z
nesrečo drugih, uživajo v neuspehih in bolečini bližnjega, ne glede nato, kako
hudo je lahko.
Zadnje
skupine dejansko ne potrebujem v svojem življenju. A vendarle tudi takšni
obstajajo. Ki živijo za trenutke, v
katerih doživiš neuspeh in potem še to nadaljujejo s poniževanjem. Žalostno, a
resnično.
.jpg)
Dejstvo je,
da si ne želim imeti takšnih ljudi ob sebi. Vendar življenje samo ti prinese
veliko takšnih trenutkov, ki si jih ne želiš in velikokrat obupaš zaradi tega. Vendar
ne smemo pozabiti, da ravno to nas lahko naredi močnejše. Takrat lahko v sebi
poiščemo še zadnje moči in voljo, da se borimo zato, kar smo in kar želimo
postati. Kajti, ko pomislimo, da smo čisto na dnu, se moramo spomniti, da imamo
sedaj res priložnost, da se poberemo in naredi korak naprej, ne nazaj. S tem
sebi dokažemo, da nismo nekdo, po katerem lahko nekdo hodi, ker mu tega ne bomo
pustili. Kajti borili se bom zase!!!!
Morda pri
takšnih trenutkih ni to ravno primerno, vendar ko nam uspe in tretji skupini »zapremo«
usta, lahko v sebi čutimo tisto zadovoljstvo, da smo nekaj uspeli, ne glede
nato, koliko polen smo dobili pod noge, koliko negativnega truda in zlobe je
bilo dane s druge strani.
Pri tem ne
smemo pozabiti, da smo zmagovalci zase, da vse kar počne in za kar se trudimo,
je za nas same in naše bližnje, ki nam veliko pomenijo.
Zato…..kljub
pikrim pripombam, ki nas vsakodnevno obdajajo, ne pozabite: ti ljudje morajo
živeti sami seboj. In to je zelo težka naloga, kajti ne vem, če lahko ponoči
mirno spijo, ko pa imajo toliko »dela« z vsemi drugimi ljudmi. Morda se boji
sami sebe, kajti če bi se poglobili vase, resnično dvomim, da bi si upali
zapustiti svojo hišo :D
"Srečni ljudje gradijo svoj notranji svet, nesrečni ljudje krivijo zunanje okoliščine."
