KAJ SI RESNIČNO ŽELIMO?

Ne vem, ali jesen tako vpliva name, vendar se nikakor ne morem naspati, četudi si to še tako želim. Lahko grem spati ob 8 zvečer, se zbudim naslednji  dan ob 10, ampak še vedno sem kot ubita…kaj se dogaja z mano….nekako ne razumem….ne sebe ne vesolja….kaj bi rad od mene???? Nisem edina, ki se to sprašuje, kajne? Imam tako polno glavo, da pred spanjem enostavno ne morem odklopiti svoje »hrčice«, kot bi rekli moji prijatelji…ona še vedno cela zagnana laufa v koleščku….ne razumem, kako se ji da…če se meni ne več ….

In potem, ko se enostavno sprijaznim, da ne morem zaspati, začnem razmišljati o vsem mogočem: o tem, kaj si želim, kaj pričakujem, kaj drugi pričakujejo od mene. Pri teh stvareh pa se zna vse skupaj kar zakomplicirat. Pri vsem tem pomislim, ali se prepletajo naše poti? Ali se kaj dogaja z namenom, ali smo v napačnem trenutku na napačnem kraju? Je to res, da če si boš nekaj res zelo zelo želel, da se bo to tudi izpolnilo? Velikokrat sem vizualizirala kakšno željo, resnično premišljevala o njej, jo »vabila« k sebi, pa kljub temu ni prišla. Morda pa je enostavno nisem potrebovala, in je zaradi tega tudi nisem dobila. Morda ni bil pravi trenutek in nekje v ozadju čaka, da me preseneti?! Le kdo bi vedel…..

Potem pa pride tudi trenutek, ko dosežemo, kar smo si resnično želeli, ko se nam nariše na obrazu pristen nasmeh, takšen, ko takoj začutiš, da to pa je to!! Dejansko deluješ, kot da si zaljubljen: čutiš metuljčke v trebuhu, ves svet se ti zdi lep, sončen. Kako je lep ta občutek, kajne? Ko si želiš, da bi se ti dogajal vedno znova, dan za dnem……da ta trenutek ne bi nikoli minil…

Vendar, ali smo sposobni dati svojim željam prednost pred željami, ki nam jih daje/ponuja okolje? Ali lahko ločimo med tistimi pristnimi, življenjskimi »potrebami«, kot so bližina, čustva, naklonjenost, občutek, da si ljubljen? Ali se samo ženemo za materialnimi dobrinami, ki nam dajo kratkotrajno zadovoljstvo, s kateri poskušamo nahraniti praznino, ki jo čutimo v sebi? Priznam, tudi meni se je že to naredilo; ko želiš z materialno zadevo prekriti, kar resnično potrebuješ in si želiš. Ko tako sebi kot drugim ne želiš pokazati, da si nemočen in potrebuješ le objem, nasmeh, lepo besedo. Kajti v tistem trenutku bi ti lahko nekdo dal bančno kartico in z vsem veseljem bi se »zagnala« nakupovat. Vendar vem, da na koncu dneva bi se ponovno prikazal občutek, ki ga ne moreš zapolniti z denarjem in podobnimi zadevami. Kajti veliko več kot to pomeni, da imaš ob sebi človeka, ki te je sposoben poslušati, imeti rad takšnega, kot si in da mu ni pomembno, ali si v njegovi družbi nasmejan ali objokan. Ko ti že v naprej pripravi rolico papirja, da si bosta skupaj brisala solze; v hladilniku je martini ali pivo-v tistem trenutku to sploh ni važno. Ko ti ne pametuje, kako bi mogla določeno stvar narediti, temveč  ve, da delaš tako, kot si sam želiš in čutiš. Kakor se ti zdi, da je prav.

Nauk zgodbe bi lahko bil: ni slabo poslušati mnenja drugih, kaj morate narediti. Vendar dobro premislite, koga prosite za nasvet. Pravi človek vam bo vedno povedal tako, kot bi tudi sam naredil v danih okoliščinah. Ko pa se dokončno odločate, pa ne pozabite, da boste vi živeli s tem, ne nekdo drug. In da morate kljub vsemu narediti tako, da se boste VI dobro počutili.

  "Prijatelj je človek, ki ve vse o tebi, in te še vedno ima rad." Elbert Hubbard

ALI BOMO PREGORELI?!

Vsak dan, vedno znova…. Zjutraj zgodaj vstati, se urediti, če imate otroke, še njih pripraviti za šolo ali vrtec, nato hiteti, da ne bomo prepozni tako v šoli kot v vrtcu….sledi služba…..včasih stres…nato hitro domu…pred tem še po otroke…nato seveda kosilo/večerja….naloge..še kakšna obveznost zaradi službe…..mogoče še kakšna rekreacija…ali kakšen drug konjiček….in zvečer oziroma ponoči lahko samo padeš v posteljo, totalno izmučen od vsega norenja in hitenja. In ponavadi ugotovimo, da kljub vsej naglici nismo naredili vsega. Zaradi tega se ne počutimo dobro in imamo občutek slabe vesti.

Tudi  sama imam včasih takšne podvige. Res je, da nimam otrok in službe. Vendar mi življenje kljub temu zapolnjujejo določene dejavnosti. Sem gasilka in poletje je bilo resnično noro!!! Po dvakrat na teden vaje, ko bi bile samo vaje, ampak saj si lahko predstavljate, kako je, če je 10 žensk na kupu-prava norišnica in polno hormonov :D in potem tekme, živčnost, ali bomo dovolj dobre ali ne. Dejansko ni to tako preprosto, da bi enostavno šel, »vrgel« vajo in potem odšel na pivo in je to to. Enostavno ko pomisliš, koliko truda si vložil v to, ti ni vseeno, kakšno mesto boš zasedel. Tako se je tudi pokazalo: dva 2 mesta in dva 3 mesta :D veselje do neba, bi lahko rekli. In res sem ponosna na nas, da smo uspele, glede na vse obveznosti, ki jih imamo/imajo ostale gasilke. Pri tem človek rekel, vse se da, če se hoče, ane?!

Res je pa, da me na eni tekmi ni bilo. Ne zaradi bolezni ali kakšnega takšnega razloga. Enostavno sem si vzela »frej«. Marsikdo si je po mojem mislil, le kako lahko to narediš ekipi??!! Kje je skupinsko delo in mišljenje, da moraš biti vedno pri roki??? Nekako sem poskusila to izbrisati iz glave, čeprav ni bilo lahko. Vendar sem si končno privoščila vikend zase s prijateljicama. Privoščile smo si vikend, ko smo se ponovno počutile kot v srednji šoli, ko smo živele le za petek, da smo lahko odšle ven. In jaz sem se isto počutila sedaj. S to razliko, da smo odšle na čisto drug konec Slovenije: pri tem je dilema, ali spada pod gorenjsko ali primorsko(dve geografinji bi znali to pošteno utemeljit, jaz se raje ne bom spuščala v to:D) preživele smo prelep vikend, v dobri družbi, v prelepem okolju. Res da smo bolj malo spale, vendar jaz sem se na koncu počutila, kot da bi si napolnila baterije, na polno zadihala s pljuči in bila enostavno prerojena.

In resnično mi je všeč ta občutek: ko si končno vzameš nekaj časa zase, za stvari, ki te res veselijo, vendar jih velikokrat daš na stran. Ker se ti morda ne zdijo pomembne. Vendar so!!!! Ne smemo pozabiti na nekaj :

MORAMO SI VZETI ČAS ZA: DRUŽINO, PRIJATELJE, SPANJE, POČITEK…..in čeprav je na zadnjem mestu zapisana, bi morala biti na prvem….MORAMO SI VZETI ČAS ZASE!!!! Da preberemo knjigo, na kateri se že nabira prah, ker nimamo časa oziroma si ga ne vzamem; pokličemo prijatelja, ki ga že dolgo nismo slišali; obiščemo stare starše, kljub temu, da so malo sitni; da prespimo budilko in se ponovno potopimo v sanje….

Dejansko se sami odločamo, koliko časa bomo za kaj porabili. In včasih moraš tudi prijatelju reči ne, da si vzameš čas zase. Če je pravi prijatelj, bo že razumel. Prepogosto pozabimo, da če ne bomo pazili nase, in se nenehno popolnoma razdajali drugim in jim bili na voljo, bomo pregoreli. Tako telo kot duša enostavno ne bosta več zmogla. In potem predolgo traja, da si opomoremo. Zato že danes začnite skrbeti zase. Pa čeprav je to le pol urce v celem dnevu: v tem času lahko popijete kavo, si privoščite košček božanske torke in pustite, da vam možgani malo obmirujejo…….in potem lahko greste veliko lažje novim podvigom naproti…..

Zato…dragi moji: če kdaj ne bom dosegljiva, ali ne bom takoj poklicala nazaj….sem se dala na »off«……in bom takoj poklicala, ko bom na »on«  :D

Če pa več dni ni  ne duha ne sluha o meni…pol pa najverjetneje potrebujem pomoč….takrat pa lahko vi pridete k meni s torto…martinijem….in svet bo postal v tistem trenutku lepši……ker bom vedla, da nisem sama….***

BITI SAM ALI V DVOJE

Verjamem, da se veliko ljudi sprašuje glede tega. Imamo polno glavo idej, razmišljanj ali predsodkov, kaj bi bilo najbolj pametno narediti. Biti s kom, ali ne? Kakšna je prava odločitev? Če se bom sedaj odločil, da bom sam…..ali to pomeni za celo življenje? V kateri situaciji imam boljše pogoje?  Resnično si želimo, da bi se lahko včasih kdo drug namesto tebe odločil, kaj storiti, da bo odločitev čim boljša. Ali pa da bi obstajala tipka, s katero bi dal določeno situacijo enostavno na mirovanje in se ti ne bi bilo potrebno takoj odločiti. Vendar v realnosti tega  ni.

 

Ko nekoga spoznamo, se trudimo, da se ja pokažemo v najboljši luči. Pripravljeni  smo narediti vse, samo da bi bil partner  zadovoljen. In pri tem pozabimo tudi na želje in potrebe, ki jih imamo same. Preveč se osredotočamo nato, kaj si želijo moški/ženske. Vendar to ne more trajati v nedogled, ker potem ti nekega dne enostavno prekipi! In šele takrat vidiš vse majhne napakice in pomanjkljivosti, ki postajajo vedno večje. In tudi vedno bolj moteče in jih ne moreš enostavno odmisliti

 In tukaj smo postavljene pred odločitev, kako naprej: sam ali v dvoje. Poskušaš biti pogumen ne glede na vse. In se odločiš, da greš naprej:  sam. Pripravljen na vse možne pikre izjave pa vseeno ne pričakuješ  tega : »dalj časa ko boš izbiral… na koncu boš  dobil izbirek!« Pri tem se sprašujem, ali je  bolje biti  z nekom, ki ti ne odgovarja in s katerim nekako ne najdeš skupnih ciljev kot pa biti sam??!! Ali je res tako slabo, če si sam? Ali je to napaka, da končno začneš razmišljati, kaj si SAM želiš? In imaš dovolj tega, da poskušaš ustreči okolici/drugim? Mogoče bo pa potem vse drugače, ko bom imel/a otroke? Potem se bo verjetno spremenil/a. Takšne in drugačne misli nam rojijo po glavi.

Težko si je priznati, da enostavno ne gremo več skupaj. Da pride do prevelik razlik in razdalj med nami. Ne glede na vse včasih še vedno trudimo najti  kakšno skupno točko. Včasih pa nam ne preostane nič drugega, ko oditi vsak svojo pot…..

Pred dnevi sem zasledila zelo zanimivo izjavo: »BOLJE BITI KVALITETNO SAM, KOT PA S SLABI ZVEZI«. Ali ni ravno v tem poanta, da sebi privoščiš najboljše? Da poskusimo odmisliti, kaj  bodo drugi rekli, kaj si bodo mislili? Ker ne glede nato, ali ostanemo v zvezi ali ne, vedno se bo našel kdo, ki mu ne odgovarjate(mogoče zato, ker ste preveč samozavestni in uživate v življenju, ki vam je dano; oni sami pa enostavno niso sposobni tega).

Dejansko bi lahko naredila listo pozitivnih in negativnih stvari, ki jih prinaša tako samsko kot življenje v dvoje. Pa še to bi ostajale dve listi glede na spol…kajti še vedno smo si različni…in si bomo še naprej.

Zanimivo je prisluhniti moškim, kakšne argumente imajo, da ostajajo samski. Enostavno uživajo v tem, da ni potrebno nikomur razlagati, kam gredo, kdaj pridejo, če slučajno kakšen večer »zagreznejo«, se to pač zgodi. Če pa mora kakšen prijatelj zapustiti »veselico«, pa se jim dečko zasmili in postanejo še bolj srečni, ker se zavedajo, da niso v njegovi koži in nimajo policijske ure J

Vseeno pa poznajo tudi strani, ki jih prinašajo  ženske. Vendar mora obvladati določene spretnosti, kot so: kuhanje, pomivanje, likanje-tudi srajc , ne smem pa pozabiti, da mora biti tudi vizualno privlačna in da ti jo morajo prijatelji zavidati. Idealna ženska bi bila »gospodinjski aparat« z pridihom erotike.

Zdaj boste rekli, da samo grajam moške. Priznam, da znamo biti tudi ženske težke in imamo svoje trenutke. Le kako ne bi bile, če pa kar naprej razmišljamo, kako vam bi čim bolj ustregle, vas očarale. Dejansko ogromno časa in truda porabimo zato. Vendar pa vse to nima vedno najboljših rezultatov. In ravno to privede do tega, da imamo vsega dovolj in enostavno gremo.

Kajti veliko lažje je funkcionirati, če veš, da se odločaš samo zase in da boš tudi sam sprejel posledice, ki jih bo čas in odločitev prinesla. Enostavno ti paše, da greš s prijateljicami ven(pijača, kino, karkoli) in veš, da ti ne bo nihče pošiljal sms ali te klical, kje si, kdaj prideš….. ti ne bo nihče vzbujal slabe vesti.  Ko veš, da imaš cel dan/popoldan le zase in ga lahko porabiš za karkoli.

Sedaj deluje, kot da sem popolnoma proti zvezi. Nisem, čeprav sem trenutno sama. Oziroma nisem sama. Kajti imam prijatelje, ki me sprejmejo takšno, kot sem. Vem, da to ni vse, kar si želim. Tudi jaz imam trenutke, ko si enostavno ne želim zaspati sama in bi samo imela nekoga ob sebi, ki bi me objel. Nič drugega.

 Vendar to ni vse, kar pričakujem od moškega. Pričakujem, da bo MOŠKI, ne mamin sinček. Da me bo znal nasmejati, kljub temu, da bom imela solze oči. Da bo vedel, kdaj je bolje, da me pusti čisto pri miru, ker bom želela biti sama. Da si bo nadel rožnata očala in užival v družbi mojih prijateljic. Zaradi tega, ker me to počnemo. In ker je to del mene. Me bo znal presenetiti z majhno pozornostjo, ki je vredna več, kot če bi mi kupil avto. Me ne bo želel spremeniti, ker sem takšna pač univerzalna. In da me ne bo smatral samo kot gospodinjsko pomočnico.

Trenutno kvalitetno samska…vendar ko bo prišel »the one«, se mi ne bo postavljalo nobeno vprašanje. Enostavno bom vedla, da je to to. Pravijo, da ti življenje ponudi tisto, kar potrebuješ v danem trenutku. Morda še more preteči nekaj vode, da bo prišel tapravi. Ali pa si še ni naredil splava, ali pa nima zemljevida do mene. Kdo ve? 

Ob pravem trenutku….bo prišel…..verjamem v to….do takrat pa….uživam življenje, takšno kot je….

Zaključujem z  zapisom, ki sem ga našla in paše v kontekst:

Vsi si želimo najti nekoga, s komer se bomo lahko podelili v majhnih stvareh.

Nekoga, ki nam bo na nek način podoben.

Nekoga, ki nas bo videl, ne samo opazil.

Tistega nekoga, ki nas bo vprašal, kakšne barve je bil naš dan.

Nekoga, komur bomo cel svet, sonce in vesolje….ker to je ljubezen…delček trenutka, ki dvema spremeni ritem srca.

 SONCE ALI DEŽ...TO SEM JAZ!!!!!

Dolgo sem razmišljala, ali bi naredila ta korak, ali ne…..dala sebe na prazen list papirja in bomo videli, kaj bo nastalo….a kljub temu je bil strah…da se izpostaviš, pokažeš, kakšen si v resnici-to ne pomeni, da se pretvarjam, vendar vsakemu enostavno ne daš na pladnu svojo dušo….mogoče se najdejo sladke izjeme, v katerih opaziš, da ne bojo tega izkoristili…a dovolj o tem…

Večina ljudi me pozna, da se vedno smejim, polna pozitivne energije, moj smeh se sliši, še predno se me zagleda……neke vrste sonček, ki poskuša vedno svetiti in oddajati toploto in upati, da s tem tudi kakšno ledeno srce reši mrzlega oklepa….

In ravno zaradi tega sem dobila vprašanje: »Mojca, ti si vedno tak nasmejana in vse….« Lepo je slišati tak kompliment, seveda paše moji duši, le kako nebi J Ljudje okoli mene me tako zaznajo in to me veseli. Vendar pa tudi pri meni pridejo trenutki, ko sem prizadeta in se kotički mojih ustnic enostavno ne morejo privihati navzgor, ampak ostanejo v ravni črti ali pa se pomaknejo dol. Takrat ljudje, ki so mi blizu v mojih očeh ne vidijo »sončka«, temveč tudi solze, jezo, razočaranje….

V teh trenutkih nastopi orkan…in to orkan čustev, ki kar preskakujejo…od žalosti k veselju, od razočaranja do lažjega dihanja…enostavno postane vrtinec, v katerem se znajdem in dobim občutek, da nikakor ne bom mogla priti iz njega…kot da bi me vedno globlje vlekel…na dno….

….vendar….mogoče pridem do dna ali pa tudi ne…odvisno od situacije….a najlepše pri vsem tem je, da imam ob sebi osebe(sicer takšnih ni veliko), ki enostavno vedo, kaj potrebujem. Včasih je to rešilni jopič, da lahko priplavam na vrh, včasih pa enostavno samo predlogi, kako se lahko rešim. Ker ravno v teh trenutkih lahko vidiš, ali te lahko človek sprejme in gleda v situaciji, ki pač ni ravno najboljša….ni sonca in smeha…temveč jok in toča…..

in ko veš, da obstaja roka, ki ti bo obrisala solze na obrazu….ne glede nato, ali so solze sreče ali žalosti…..

rama…na katero se lahko nasloniš……

oči….v katerih ne vidiš pomilovanja ….temveč v njih prebereš…LEJ ZMOREŠ!!!!!

….pri vsem tem ugotoviš, da nisi sam….da so ljudje, ki so ob tebi ne glede na »vremenske« razmere….zaradi tega lahko rečem, da sem SREČNA!!! Kajti ali ni najlepši občutek,ko si prepričan, da si čisto sam, vendar vidiš, da ima nekdo pripravljeno roko, da ti pomaga vstati.....

Prvi blog…namenjen prijateljem….ki me vidijo ne samo takrat, ko izžarevam sonce…..