.jpg)
Morda se staram ali pa enostavno nimam več živcev za takšne in drugačne ljudi...ljudi, ki enostavno iščejo probleme, točke, na katerih te lahko napadajo in ponižujejo, si privoščijo, da delajo s teboj, kot da si zadnji človek na tem ljubem planetu....in pri vsem temu se vprašam, ali jim to dejansko prinaša veselje, jih ta idiotska dejanja osrečujejo?! Ali lahko zvečer zaspijo brez slabe vesti in se naslednji dan prebudijo nasmejani v nov dan?! Ali dejansko lahko brez omejitve dihajo in živijo?!
Ja, danes res ni moj dan. In tudi ne vem, kdaj bo prišel tisti moj dan. Kajti vedo znova se ponavlja, da mi zmanjkuje časa za stvari, ki jih rada počnem, zmanjkuje mi časa, da bi bila z ljudmi, ki so mi pri srcu, kajti vsak ima svoje obveznosti(kar se mi zdi normalno, a kljub temu si marsikdaj želim, da ne bi bila vedno jaz tista, ki kliče za kavo/čaj/pivo), enostavno si želim, da bi se kdo tudi sam od sebe spomnil name, si zaželel mojo družbo, klepet. Ker enostavno dobim občutek, da sem vedno jaz tista, ki kliče, piše, dejansko "gnjavi" za druženje....sam nekako je ta čas minil.
Dejansko sem se spremenila, ker je bilo toliko stvari, ki so me izoblikovale, razjezile, pokazale moj novi jaz....ja, ne da se mi več ubadati s stvarmi, katere mi poberejo preveč energije; ne morem biti vedno tukaj, ko si kdo zaželi; enostavno ne morem več tako naprej. Ne želim izpasti nesramna, vendar sem tako brez energije, da bi potrebovala eno ornk dozo direktno v žilo, da bi me malo zbudilo. Ker mi ne všeč, v kakšnem stanju sem trenutno, ker se nisem navajena.
A kljub temu si marsikaj želim...želim si šopek rož, želim se zbuditi z nasmehu na obrazu, ob ljubljeni osebi, želim si preživeti dan na morju brez mobilnega telefona, želim si iskren objem, želim si.......