torek, 19. februar 2013

BLOG V BLOGU.....


Dolgo tukaj nisem obstajala….noben izgovor nekako ne more utemeljit tega…vendar so se dogajale stvari, katerih nisem pričakovala….dejansko mi je vse skupaj spodneslo tla pod nogami….da enostavno nisem mogla nadzorovati dogajanja…kaj šele, da bi kako vplivala na vse skupaj…enostavno ni šlo. ….

V bistvi nisem želela spreminjati dogodkov in dogajanja, želela sem enostavno imeti vse pod nadzorom. Da bi lahko, če bi prišlo do tega, odšla z dvignjeno glavo, brez dodatnih prask in bolečin. Želela sem ponovno postaviti zid, katerega se ne da preskočiti in priti do mene same, vendar je prišlo do težave: za ta »zid« nisem postavila niti temeljev. Enostavno nisem mogla narediti tega. Končno je prišel nekdo, pri katerem  sem se odprla, pokazala sebe čisto takšno kot sem, brez omejitev in zadržkov. Po prej enostavno nisem spustila ljudi blizu k sebi, kajti vedno sem imela v mislih, da to ne predstavlja ničesar dobrega.

In potem kot strela z jasnega, ugotovim, da obstaja nekdo, ki pa je nekaj posebnega, ki razmišlja na podoben način…..ki me dejansko posluša….me vpraša, kakšne barve je bil moj dan…..ki mi daje občutek, da sem ljubljena, zaželjena…..ki mi spodnese tla pod nogami…..z besedami, pogledi….v celotnem kompletu. Verjetno mislite, da sanjam….tudi sama sem se morala velikokrat uščipnat, da sem dejansko dojela, da pa se to dogaja meni in da ne berem s5 kakšne knjige, v kateri je zapisano vse kot v pravljici. Ko dejansko skupaj piševa najino zgodbo, polno dogodkov in majhnih pozornosti, ki ti ostanejo v spominu…in v srcu…..in ko se zjutraj zbudim in je tako dober občutek, ko dejansko vem, da se to dogaja meni, ko čutim nekaj več….lahko bi rekla, da slišim, kako trava raste(četudi je zima).


In potem pomislim, kako malo je potrebno, da smo srečni….sem srečna……



Ta del je nastala, ko sem »začela« bit srečna….vendar si ga nekako nisem upala objavit…sedaj pa se mi zdi pravi trenutek…..


Ali verjamete v naključja? Ali kdaj pomislite, da so se stvari dogajale z namenom, kljub temu da vam trenutna situacija ni bila všeč?! Da vesolje posega v načrte ali pa jih naredi takšne, kot morajo biti?
Jaz od sedaj verjamem. Da ti vesolje pripelje v življenje določene ljudi, ob pravem trenutku, ko smo dejansko pripravljeni na njih. Morda tega najprej ne vemo  oziroma ne opazimo, vendar skozi čas, skupne trenutke nekako začutiš, da to je pa to.
In tako so se tudi meni začele dogajati meni osebno čudne stvari. Smešno, da tako rečem, vendar ne znam drugače opisati. Po nekakšnem naključju spoznam človeka, ki mi je bil na pogled simpatičen, ob vsem tem še  spoznam, da je pravi zabavljač in si mislim pri sebi: tale dečko pa more res met gužvo….vemo, kakšno…..
A to je le prvi občutek, za katerega sem iskreno upala, da se motim. Ker ko po dolgem času spoznaš nekoga, ki  te ne pusti hladnega, ki ima neko energijo, ki jo dejansko ti rabiš, ki je podobna tvoji…..joj ej, dejansko sploh ne najdem pravih besed, s katerimi bi opisala te občutke, ki se porajajo v meni.
Prvo druženje, drugo druženje, tretje…..nekako se ne konča. In si tudi ne želim, da bi se. Pogovor, kretnje, dotiki….dotiki,ki mi razburijo domišljijo, ki kličejo po še, ko si dejansko želiš, da se ne bi končali….čutiti ustnice, ki se enostavno prilegajo mojim, ki ne nehajo ljubkovati in izzivati….ponujajo dejansko preveč….prebudijo želje, ki sem jih poprej skrivala ali pa pozabila na njih….ker ni bilo osebe, s katero bi lahko to delila….
Kljub vsem tem užitkom in občutkom, ki se mi zdijo kot bi bila pravljica, pa me na trenutke strezne misel, ali je vse to res? Da se ne bo slučajno naredilo tako, da se bom zbudila in te osebe enostavno ne bo več?! Ne želim prehiteva dogodkov, sam res je preveč lepo, da bi lahko bilo res. Ali pa sem trenutno pod srečno zvezdo in sem končno dočakala nekaj, kar sem mislila, da si zaslužim. Kar sem si skrito želela, a nisem želela razmišljati o tem….dejansko ko pozabiš ali želiš pozabit, kaj si želiš….
Na trenutke sem razmišljala, kaj vse to pomeni, kaj bi lahko pričakovala od vsega skupi. Samo to je pa stvar, o kateri nisem želela na glas razmišljati. V glavi se mi je kar naprej predvajal posnetek: ne prehitevaj dogodkov. Bo že čas sam pokazal, kaj bo. Vendar ne glede nato, kako lepo je, si ne želim na koncu potegniti kratke. Veliko lažje se je umakniti, preden bom na koncu sama prizadeta in bo še kakšna dodatna brazgotina nastala.
Še večji šok…beseda skupi skupi…..dejansko še danes prihaja za mano, kaj se je včeraj zgodil-sedaj se to sliši, kot da je kdo umrl. A ni prehitro, morda prenagljena odločitev?!  Ali pa so ti dvomi samo vprašanje strahu pred  tem, kaj prinese »skupi skupi«?! Ali ne bi bilo bolje še malo počakat, se prepričat, ali je pa to res to?   Glede nato, kako sem bila evforična na začetku, se sedaj počutim, kot da bi mi vse dol padl. Težko je priznati, vendar me je pošteno strah vsega tega. Strah me je, da sem se preveč odprl, preveč sebe pokazala(takšne, kot v resnici sem). Ko dejansko nimaš nobenih zavor, da bi se človeku pokazal, takšen kot si: ko gredo besede kar iz tebe in ne moreš nadzorovat, kaj boš povedal in kaj ne.  Ko ti dejansko med pogovorom vzame besede z jezika, ko dobiš občutek, kot da bi ti nekdo misli bral – oziroma za živi v takšnem svetu, kot si ti sam. Ko dojema stvari na takšne način kot ti….
In potem pride tako daleč, da bi najrajši sama sebi dala en focn, ker preveč razmišljam o vsem, kar se je zadnje dni dogajal. Zakaj sem tako sprogramirana, da si enostavno ne priznam, da tako pač je, da sem očitno rojena pod srečno zvezdo in da si nima smisla razbijati glavo z nepotrebnimi vprašanji. Se prepustiti trenutnemu toku dogodkov, ki sem jih deležna v kompletu…..in to so takšni trenutki, za katere si enostavno želim, da se ne končajo…..NEJ SE PONAVLJAJO!!! ZNOVA IN ZNOVA!!!!!
In končno je prišel trenutek, ko lahko rečem, da sem našla tisto »the one«….očitno mu je njegov garmin pokazal pot do mene…ali obratno….dejansko ni pomembno….samo da se trenutno dogaja  to, kar se…..da lahko v eni besedi opišem, kako se počutim….srečno…..in da me končno nekdo vidi…ne samo opazi…..ko se čas ustavi, ko sem z njemu….in pozabim, da okolica dejansko obstaja......






1 komentar:

  1. Ne oziraj se na okolico, bodi srečna! Zdaj je tvoj čas. Všeč mi je **

    OdgovoriIzbriši