Samopodoba

Zelo različna mnenja imamo o sebi in drugih, kajne?! Nekdo nam je enostavno takoj všeč, imamo iste ideje, interese, medtem ko obstajajo tudi ljudje, katerih organsko ne prenesemo. Dejansko ne znamo točno utemeljit, zakaj nekoga ne maramo, vendar nam nekaj v samemu sebi ne da miru, in ne moremo preko tega. V teh osebah ne vidimo takšne osebe, s katero bi lahko sproščeno kramljali, v miru popili kavo, in ob tem nas ne bi skrbelo, ali lahko povemo svoje dejansko mnenje ali ne.

Zaradi tega jaz delim ljudi okoli sebe na 3 skupine: v prvi skupini, katera je količinsko najmanj obsežna, spadajo tisti, katerim popolnoma zaupam. Pri njih mi ni potrebno razmišljati, ali bom rekla narobe ali prav, v družbi katerih se lahko iskreno nasmejim ali zjočem. To je moja čudežna skupi, na nekakšen način družina, ki mi pomeni vse.

V drugi skupini so ljudje, s kateri lahko popijem kavo, klepetam in se smejim, vendar se vse skupaj dogaja z majhno zavoro.

Zadnja skupina, katerih mislim, da hodi zelo veliko po svetu so tisti, katerih se raje izognem, kot pa da bi morala načeti pogovor z njimi. To so ljudje, ki se »hranijo« z nesrečo drugih, uživajo v neuspehih in bolečini bližnjega, ne glede nato, kako hudo je lahko.

Zadnje skupine dejansko ne potrebujem v svojem življenju. A vendarle tudi takšni obstajajo. Ki živijo za  trenutke, v katerih doživiš neuspeh in potem še to nadaljujejo s poniževanjem. Žalostno, a resnično.

Dejstvo je, da si ne želim imeti takšnih ljudi ob sebi. Vendar življenje samo ti prinese veliko takšnih trenutkov, ki si jih ne želiš in velikokrat obupaš zaradi tega. Vendar ne smemo pozabiti, da ravno to nas lahko naredi močnejše. Takrat lahko v sebi poiščemo še zadnje moči in voljo, da se borimo zato, kar smo in kar želimo postati. Kajti, ko pomislimo, da smo čisto na dnu, se moramo spomniti, da imamo sedaj res priložnost, da se poberemo in naredi korak naprej, ne nazaj. S tem sebi dokažemo, da nismo nekdo, po katerem lahko nekdo hodi, ker mu tega ne bomo pustili. Kajti borili se bom zase!!!!

Morda pri takšnih trenutkih ni to ravno primerno, vendar ko nam uspe in tretji skupini »zapremo« usta, lahko v sebi čutimo tisto zadovoljstvo, da smo nekaj uspeli, ne glede nato, koliko polen smo dobili pod noge, koliko negativnega truda in zlobe je bilo dane s druge strani.

Pri tem ne smemo pozabiti, da smo zmagovalci zase, da vse kar počne in za kar se trudimo, je za nas same in naše bližnje, ki nam veliko pomenijo. 

Zato…..kljub pikrim pripombam, ki nas vsakodnevno obdajajo, ne pozabite: ti ljudje morajo živeti sami seboj. In to je zelo težka naloga, kajti ne vem, če lahko ponoči mirno spijo, ko pa imajo toliko »dela« z vsemi drugimi ljudmi. Morda se boji sami sebe, kajti če bi se poglobili vase, resnično dvomim, da bi si upali zapustiti svojo hišo :D 

"Srečni ljudje gradijo svoj notranji svet, nesrečni ljudje krivijo zunanje okoliščine."