Samopodoba

Zelo različna mnenja imamo o sebi in drugih, kajne?! Nekdo nam je enostavno takoj všeč, imamo iste ideje, interese, medtem ko obstajajo tudi ljudje, katerih organsko ne prenesemo. Dejansko ne znamo točno utemeljit, zakaj nekoga ne maramo, vendar nam nekaj v samemu sebi ne da miru, in ne moremo preko tega. V teh osebah ne vidimo takšne osebe, s katero bi lahko sproščeno kramljali, v miru popili kavo, in ob tem nas ne bi skrbelo, ali lahko povemo svoje dejansko mnenje ali ne.

Zaradi tega jaz delim ljudi okoli sebe na 3 skupine: v prvi skupini, katera je količinsko najmanj obsežna, spadajo tisti, katerim popolnoma zaupam. Pri njih mi ni potrebno razmišljati, ali bom rekla narobe ali prav, v družbi katerih se lahko iskreno nasmejim ali zjočem. To je moja čudežna skupi, na nekakšen način družina, ki mi pomeni vse.

V drugi skupini so ljudje, s kateri lahko popijem kavo, klepetam in se smejim, vendar se vse skupaj dogaja z majhno zavoro.

Zadnja skupina, katerih mislim, da hodi zelo veliko po svetu so tisti, katerih se raje izognem, kot pa da bi morala načeti pogovor z njimi. To so ljudje, ki se »hranijo« z nesrečo drugih, uživajo v neuspehih in bolečini bližnjega, ne glede nato, kako hudo je lahko.

Zadnje skupine dejansko ne potrebujem v svojem življenju. A vendarle tudi takšni obstajajo. Ki živijo za  trenutke, v katerih doživiš neuspeh in potem še to nadaljujejo s poniževanjem. Žalostno, a resnično.

Dejstvo je, da si ne želim imeti takšnih ljudi ob sebi. Vendar življenje samo ti prinese veliko takšnih trenutkov, ki si jih ne želiš in velikokrat obupaš zaradi tega. Vendar ne smemo pozabiti, da ravno to nas lahko naredi močnejše. Takrat lahko v sebi poiščemo še zadnje moči in voljo, da se borimo zato, kar smo in kar želimo postati. Kajti, ko pomislimo, da smo čisto na dnu, se moramo spomniti, da imamo sedaj res priložnost, da se poberemo in naredi korak naprej, ne nazaj. S tem sebi dokažemo, da nismo nekdo, po katerem lahko nekdo hodi, ker mu tega ne bomo pustili. Kajti borili se bom zase!!!!

Morda pri takšnih trenutkih ni to ravno primerno, vendar ko nam uspe in tretji skupini »zapremo« usta, lahko v sebi čutimo tisto zadovoljstvo, da smo nekaj uspeli, ne glede nato, koliko polen smo dobili pod noge, koliko negativnega truda in zlobe je bilo dane s druge strani.

Pri tem ne smemo pozabiti, da smo zmagovalci zase, da vse kar počne in za kar se trudimo, je za nas same in naše bližnje, ki nam veliko pomenijo. 

Zato…..kljub pikrim pripombam, ki nas vsakodnevno obdajajo, ne pozabite: ti ljudje morajo živeti sami seboj. In to je zelo težka naloga, kajti ne vem, če lahko ponoči mirno spijo, ko pa imajo toliko »dela« z vsemi drugimi ljudmi. Morda se boji sami sebe, kajti če bi se poglobili vase, resnično dvomim, da bi si upali zapustiti svojo hišo :D 

"Srečni ljudje gradijo svoj notranji svet, nesrečni ljudje krivijo zunanje okoliščine."

ZMEŠNJAVA

Marsikdaj moramo v življenju stopiti korak nazaj, saj vedno pa tudi ne moremo s glavo skozi zid. a kljub temu se sprašujem, ali moramo vedno sami narediti ta korak?! Ali ni "normalno", da še kdo drug stori ta korak?! Prijatelj, prijateljica, mož, žena, partner, partnerka, sodelavec, sodelavka.....Ali moramo vedno sami požreti čisto vse?! Ne glede na količino, vsebino.....

Morda se staram ali pa enostavno nimam več živcev za takšne in drugačne ljudi...ljudi, ki enostavno iščejo probleme, točke, na katerih te lahko napadajo in ponižujejo, si privoščijo, da delajo s teboj, kot da si zadnji človek na tem ljubem planetu....in pri vsem temu se vprašam, ali jim to dejansko prinaša veselje, jih ta idiotska dejanja osrečujejo?! Ali lahko zvečer zaspijo brez slabe vesti in se naslednji dan prebudijo nasmejani v nov dan?! Ali dejansko lahko brez omejitve dihajo in živijo?!

Ja, danes res ni moj dan. In tudi ne vem, kdaj bo prišel tisti moj dan. Kajti vedo znova se ponavlja, da mi zmanjkuje časa za stvari, ki jih rada počnem, zmanjkuje mi časa, da bi bila z ljudmi, ki so mi pri srcu, kajti vsak ima svoje obveznosti(kar se mi zdi normalno, a kljub temu si marsikdaj želim, da ne bi bila vedno jaz tista, ki kliče za kavo/čaj/pivo), enostavno si želim, da bi se kdo tudi sam od sebe spomnil name, si zaželel mojo družbo, klepet. Ker enostavno dobim občutek, da sem vedno jaz tista, ki kliče, piše, dejansko "gnjavi" za druženje....sam nekako je ta čas minil.

Dejansko sem se spremenila, ker je bilo toliko stvari, ki so me izoblikovale, razjezile, pokazale moj novi jaz....ja, ne da se mi več ubadati s stvarmi, katere mi poberejo preveč energije; ne morem biti vedno tukaj, ko si kdo zaželi; enostavno ne morem več tako naprej. Ne želim izpasti nesramna, vendar sem tako brez energije, da bi potrebovala eno ornk dozo direktno v žilo, da bi me malo zbudilo. Ker mi ne všeč, v kakšnem stanju sem trenutno, ker se nisem navajena.


A kljub temu si marsikaj  želim...želim si šopek rož, želim se zbuditi z nasmehu na obrazu, ob ljubljeni osebi, želim si preživeti dan na morju brez mobilnega telefona, želim si iskren objem, želim si.......

BLOG V BLOGU.....

Dolgo tukaj nisem obstajala….noben izgovor nekako ne more utemeljit tega…vendar so se dogajale stvari, katerih nisem pričakovala….dejansko mi je vse skupaj spodneslo tla pod nogami….da enostavno nisem mogla nadzorovati dogajanja…kaj šele, da bi kako vplivala na vse skupaj…enostavno ni šlo. ….

V bistvi nisem želela spreminjati dogodkov in dogajanja, želela sem enostavno imeti vse pod nadzorom. Da bi lahko, če bi prišlo do tega, odšla z dvignjeno glavo, brez dodatnih prask in bolečin. Želela sem ponovno postaviti zid, katerega se ne da preskočiti in priti do mene same, vendar je prišlo do težave: za ta »zid« nisem postavila niti temeljev. Enostavno nisem mogla narediti tega. Končno je prišel nekdo, pri katerem  sem se odprla, pokazala sebe čisto takšno kot sem, brez omejitev in zadržkov. Po prej enostavno nisem spustila ljudi blizu k sebi, kajti vedno sem imela v mislih, da to ne predstavlja ničesar dobrega.

In potem kot strela z jasnega, ugotovim, da obstaja nekdo, ki pa je nekaj posebnega, ki razmišlja na podoben način…..ki me dejansko posluša….me vpraša, kakšne barve je bil moj dan…..ki mi daje občutek, da sem ljubljena, zaželjena…..ki mi spodnese tla pod nogami…..z besedami, pogledi….v celotnem kompletu. Verjetno mislite, da sanjam….tudi sama sem se morala velikokrat uščipnat, da sem dejansko dojela, da pa se to dogaja meni in da ne berem s5 kakšne knjige, v kateri je zapisano vse kot v pravljici. Ko dejansko skupaj piševa najino zgodbo, polno dogodkov in majhnih pozornosti, ki ti ostanejo v spominu…in v srcu…..in ko se zjutraj zbudim in je tako dober občutek, ko dejansko vem, da se to dogaja meni, ko čutim nekaj več….lahko bi rekla, da slišim, kako trava raste(četudi je zima).

In potem pomislim, kako malo je potrebno, da smo srečni….sem srečna……

Ta del je nastala, ko sem »začela« bit srečna….vendar si ga nekako nisem upala objavit…sedaj pa se mi zdi pravi trenutek…..

Ali verjamete v naključja? Ali kdaj pomislite, da so se stvari dogajale z namenom, kljub temu da vam trenutna situacija ni bila všeč?! Da vesolje posega v načrte ali pa jih naredi takšne, kot morajo biti?

Jaz od sedaj verjamem. Da ti vesolje pripelje v življenje določene ljudi, ob pravem trenutku, ko smo dejansko pripravljeni na njih. Morda tega najprej ne vemo  oziroma ne opazimo, vendar skozi čas, skupne trenutke nekako začutiš, da to je pa to.

In tako so se tudi meni začele dogajati meni osebno čudne stvari. Smešno, da tako rečem, vendar ne znam drugače opisati. Po nekakšnem naključju spoznam človeka, ki mi je bil na pogled simpatičen, ob vsem tem še  spoznam, da je pravi zabavljač in si mislim pri sebi: tale dečko pa more res met gužvo….vemo, kakšno…..

A to je le prvi občutek, za katerega sem iskreno upala, da se motim. Ker ko po dolgem času spoznaš nekoga, ki  te ne pusti hladnega, ki ima neko energijo, ki jo dejansko ti rabiš, ki je podobna tvoji…..joj ej, dejansko sploh ne najdem pravih besed, s katerimi bi opisala te občutke, ki se porajajo v meni.

Prvo druženje, drugo druženje, tretje…..nekako se ne konča. In si tudi ne želim, da bi se. Pogovor, kretnje, dotiki….dotiki,ki mi razburijo domišljijo, ki kličejo po še, ko si dejansko želiš, da se ne bi končali….čutiti ustnice, ki se enostavno prilegajo mojim, ki ne nehajo ljubkovati in izzivati….ponujajo dejansko preveč….prebudijo želje, ki sem jih poprej skrivala ali pa pozabila na njih….ker ni bilo osebe, s katero bi lahko to delila….

Kljub vsem tem užitkom in občutkom, ki se mi zdijo kot bi bila pravljica, pa me na trenutke strezne misel, ali je vse to res? Da se ne bo slučajno naredilo tako, da se bom zbudila in te osebe enostavno ne bo več?! Ne želim prehiteva dogodkov, sam res je preveč lepo, da bi lahko bilo res. Ali pa sem trenutno pod srečno zvezdo in sem končno dočakala nekaj, kar sem mislila, da si zaslužim. Kar sem si skrito želela, a nisem želela razmišljati o tem….dejansko ko pozabiš ali želiš pozabit, kaj si želiš….

Na trenutke sem razmišljala, kaj vse to pomeni, kaj bi lahko pričakovala od vsega skupi. Samo to je pa stvar, o kateri nisem želela na glas razmišljati. V glavi se mi je kar naprej predvajal posnetek: ne prehitevaj dogodkov. Bo že čas sam pokazal, kaj bo. Vendar ne glede nato, kako lepo je, si ne želim na koncu potegniti kratke. Veliko lažje se je umakniti, preden bom na koncu sama prizadeta in bo še kakšna dodatna brazgotina nastala.

Še večji šok…beseda skupi skupi…..dejansko še danes prihaja za mano, kaj se je včeraj zgodil-sedaj se to sliši, kot da je kdo umrl. A ni prehitro, morda prenagljena odločitev?!  Ali pa so ti dvomi samo vprašanje strahu pred  tem, kaj prinese »skupi skupi«?! Ali ne bi bilo bolje še malo počakat, se prepričat, ali je pa to res to?   Glede nato, kako sem bila evforična na začetku, se sedaj počutim, kot da bi mi vse dol padl. Težko je priznati, vendar me je pošteno strah vsega tega. Strah me je, da sem se preveč odprl, preveč sebe pokazala(takšne, kot v resnici sem). Ko dejansko nimaš nobenih zavor, da bi se človeku pokazal, takšen kot si: ko gredo besede kar iz tebe in ne moreš nadzorovat, kaj boš povedal in kaj ne.  Ko ti dejansko med pogovorom vzame besede z jezika, ko dobiš občutek, kot da bi ti nekdo misli bral – oziroma za živi v takšnem svetu, kot si ti sam. Ko dojema stvari na takšne način kot ti….

In potem pride tako daleč, da bi najrajši sama sebi dala en focn, ker preveč razmišljam o vsem, kar se je zadnje dni dogajal. Zakaj sem tako sprogramirana, da si enostavno ne priznam, da tako pač je, da sem očitno rojena pod srečno zvezdo in da si nima smisla razbijati glavo z nepotrebnimi vprašanji. Se prepustiti trenutnemu toku dogodkov, ki sem jih deležna v kompletu…..in to so takšni trenutki, za katere si enostavno želim, da se ne končajo…..NEJ SE PONAVLJAJO!!! ZNOVA IN ZNOVA!!!!!

In končno je prišel trenutek, ko lahko rečem, da sem našla tisto »the one«….očitno mu je njegov garmin pokazal pot do mene…ali obratno….dejansko ni pomembno….samo da se trenutno dogaja  to, kar se…..da lahko v eni besedi opišem, kako se počutim….srečno…..in da me končno nekdo vidi…ne samo opazi…..ko se čas ustavi, ko sem z njemu….in pozabim, da okolica dejansko obstaja......

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=kFfKb_WEkCE

2012.......2013

Sama pri sebi sem prav vesela, da je končno prišlo leto 2013 in se je zaključilo 2012. Kajti v letu 2012 se je zgodilo toliko stvari, med njimi tudi takšnih, katerih nisem bila pretirano vesela. Vendar pravijo, da se vse zgodi z razlogom. Čeprav se včasih resno vprašam, ali je temu res tako?! Si dejansko zaslužim vse to, kar se je zgodilo, ali je to nekakšna preizkušnja, ali zmorem vse to, ali me bo pokopalo?! 

Kot lahko opazite, še vedno sem tu :D Kmalu leto starejša, morda tudi malo modrejša, a kljub temu še vedno tista navihana in nasmejana, kakšna sem bila. Razlika je le v tem, da sem dobila malo močnejšo kožo. Kajti, kar te ne ubije, te okrepi, ane?! :D In seveda, kopriva nikoli ne pozebe, tako da se bodo težko znebili. Malo heca :D 

Kljub mojemu "tarnanju" glede 2012, pa je bilo tudi veliko lepih trenutkov, dni, katerih se bom z veseljem spominjala. Trenutkov, ki mi pogrejejo srce in narišejo nasmeh na obraz, morda tudi kakšno solzo, a takšno je življenje. Piše zgodbe, oziroma jih mi pišemo, saj imamo tudi sami možnost, da kaj spremenimo, zgradimo. Lahko gradimo prijateljstva, z ljudmi, ki so nam enaki, ali pa z tistimi, s katerimi imamo čisto nasprotno mnenje. Lahko prepoznamo sorodno dušo v nekom, ki ga poprej nismo marali, nam je bil antipatičen. Po drugi strani pa izgubimo ljudi, ki so na bili blizu. Pa ne zaradi tega, ker jih ne bi bilo več, temveč zato, ker včasih gredo poti narazen, vsaka v svojo smer. Hudo mi je za te poprej skupne poti, ki se razidejo dejansko brez razloga, pomena. Vendar ljudi ne moreš prisiliti, da bodo s teboj, da te bodo imeli radi. Pač si takšen, kot si. 

Vsako leto sem si naredila seznam ciljev, želja, ki jih naj bi uresničila. Kot lahko pričakujete, jih seveda nisem in zaradi tega letos ta seznam ne obstaja. Imam pa želje zapisane v srcu in možganih in ko bo prišel pravi trenutek, se bojo uresničile. Verjamem v to. 

Čudovito je biti preprosto

človek

in preprosto živeti.

Zazreti se v nebo in videti

sonce,

opazovati cvetje in zvezde

ponoči.

Delati, kar te veseli.

Sanjati.

Pustiti domišljiji prosto

pot.

Biti zadovoljen.

Tedaj postane življenje

praznik.

(Phil Bosmans)