KAJ SI RESNIČNO ŽELIMO?

Ne vem, ali jesen tako vpliva name, vendar se nikakor ne morem naspati, četudi si to še tako želim. Lahko grem spati ob 8 zvečer, se zbudim naslednji  dan ob 10, ampak še vedno sem kot ubita…kaj se dogaja z mano….nekako ne razumem….ne sebe ne vesolja….kaj bi rad od mene???? Nisem edina, ki se to sprašuje, kajne? Imam tako polno glavo, da pred spanjem enostavno ne morem odklopiti svoje »hrčice«, kot bi rekli moji prijatelji…ona še vedno cela zagnana laufa v koleščku….ne razumem, kako se ji da…če se meni ne več ….

In potem, ko se enostavno sprijaznim, da ne morem zaspati, začnem razmišljati o vsem mogočem: o tem, kaj si želim, kaj pričakujem, kaj drugi pričakujejo od mene. Pri teh stvareh pa se zna vse skupaj kar zakomplicirat. Pri vsem tem pomislim, ali se prepletajo naše poti? Ali se kaj dogaja z namenom, ali smo v napačnem trenutku na napačnem kraju? Je to res, da če si boš nekaj res zelo zelo želel, da se bo to tudi izpolnilo? Velikokrat sem vizualizirala kakšno željo, resnično premišljevala o njej, jo »vabila« k sebi, pa kljub temu ni prišla. Morda pa je enostavno nisem potrebovala, in je zaradi tega tudi nisem dobila. Morda ni bil pravi trenutek in nekje v ozadju čaka, da me preseneti?! Le kdo bi vedel…..

Potem pa pride tudi trenutek, ko dosežemo, kar smo si resnično želeli, ko se nam nariše na obrazu pristen nasmeh, takšen, ko takoj začutiš, da to pa je to!! Dejansko deluješ, kot da si zaljubljen: čutiš metuljčke v trebuhu, ves svet se ti zdi lep, sončen. Kako je lep ta občutek, kajne? Ko si želiš, da bi se ti dogajal vedno znova, dan za dnem……da ta trenutek ne bi nikoli minil…

Vendar, ali smo sposobni dati svojim željam prednost pred željami, ki nam jih daje/ponuja okolje? Ali lahko ločimo med tistimi pristnimi, življenjskimi »potrebami«, kot so bližina, čustva, naklonjenost, občutek, da si ljubljen? Ali se samo ženemo za materialnimi dobrinami, ki nam dajo kratkotrajno zadovoljstvo, s kateri poskušamo nahraniti praznino, ki jo čutimo v sebi? Priznam, tudi meni se je že to naredilo; ko želiš z materialno zadevo prekriti, kar resnično potrebuješ in si želiš. Ko tako sebi kot drugim ne želiš pokazati, da si nemočen in potrebuješ le objem, nasmeh, lepo besedo. Kajti v tistem trenutku bi ti lahko nekdo dal bančno kartico in z vsem veseljem bi se »zagnala« nakupovat. Vendar vem, da na koncu dneva bi se ponovno prikazal občutek, ki ga ne moreš zapolniti z denarjem in podobnimi zadevami. Kajti veliko več kot to pomeni, da imaš ob sebi človeka, ki te je sposoben poslušati, imeti rad takšnega, kot si in da mu ni pomembno, ali si v njegovi družbi nasmejan ali objokan. Ko ti že v naprej pripravi rolico papirja, da si bosta skupaj brisala solze; v hladilniku je martini ali pivo-v tistem trenutku to sploh ni važno. Ko ti ne pametuje, kako bi mogla določeno stvar narediti, temveč  ve, da delaš tako, kot si sam želiš in čutiš. Kakor se ti zdi, da je prav.

Nauk zgodbe bi lahko bil: ni slabo poslušati mnenja drugih, kaj morate narediti. Vendar dobro premislite, koga prosite za nasvet. Pravi človek vam bo vedno povedal tako, kot bi tudi sam naredil v danih okoliščinah. Ko pa se dokončno odločate, pa ne pozabite, da boste vi živeli s tem, ne nekdo drug. In da morate kljub vsemu narediti tako, da se boste VI dobro počutili.

  "Prijatelj je človek, ki ve vse o tebi, in te še vedno ima rad." Elbert Hubbard