BITI SAM ALI V DVOJE

Verjamem, da se veliko ljudi sprašuje glede tega. Imamo polno glavo idej, razmišljanj ali predsodkov, kaj bi bilo najbolj pametno narediti. Biti s kom, ali ne? Kakšna je prava odločitev? Če se bom sedaj odločil, da bom sam…..ali to pomeni za celo življenje? V kateri situaciji imam boljše pogoje?  Resnično si želimo, da bi se lahko včasih kdo drug namesto tebe odločil, kaj storiti, da bo odločitev čim boljša. Ali pa da bi obstajala tipka, s katero bi dal določeno situacijo enostavno na mirovanje in se ti ne bi bilo potrebno takoj odločiti. Vendar v realnosti tega  ni.

 

Ko nekoga spoznamo, se trudimo, da se ja pokažemo v najboljši luči. Pripravljeni  smo narediti vse, samo da bi bil partner  zadovoljen. In pri tem pozabimo tudi na želje in potrebe, ki jih imamo same. Preveč se osredotočamo nato, kaj si želijo moški/ženske. Vendar to ne more trajati v nedogled, ker potem ti nekega dne enostavno prekipi! In šele takrat vidiš vse majhne napakice in pomanjkljivosti, ki postajajo vedno večje. In tudi vedno bolj moteče in jih ne moreš enostavno odmisliti

 In tukaj smo postavljene pred odločitev, kako naprej: sam ali v dvoje. Poskušaš biti pogumen ne glede na vse. In se odločiš, da greš naprej:  sam. Pripravljen na vse možne pikre izjave pa vseeno ne pričakuješ  tega : »dalj časa ko boš izbiral… na koncu boš  dobil izbirek!« Pri tem se sprašujem, ali je  bolje biti  z nekom, ki ti ne odgovarja in s katerim nekako ne najdeš skupnih ciljev kot pa biti sam??!! Ali je res tako slabo, če si sam? Ali je to napaka, da končno začneš razmišljati, kaj si SAM želiš? In imaš dovolj tega, da poskušaš ustreči okolici/drugim? Mogoče bo pa potem vse drugače, ko bom imel/a otroke? Potem se bo verjetno spremenil/a. Takšne in drugačne misli nam rojijo po glavi.

Težko si je priznati, da enostavno ne gremo več skupaj. Da pride do prevelik razlik in razdalj med nami. Ne glede na vse včasih še vedno trudimo najti  kakšno skupno točko. Včasih pa nam ne preostane nič drugega, ko oditi vsak svojo pot…..

Pred dnevi sem zasledila zelo zanimivo izjavo: »BOLJE BITI KVALITETNO SAM, KOT PA S SLABI ZVEZI«. Ali ni ravno v tem poanta, da sebi privoščiš najboljše? Da poskusimo odmisliti, kaj  bodo drugi rekli, kaj si bodo mislili? Ker ne glede nato, ali ostanemo v zvezi ali ne, vedno se bo našel kdo, ki mu ne odgovarjate(mogoče zato, ker ste preveč samozavestni in uživate v življenju, ki vam je dano; oni sami pa enostavno niso sposobni tega).

Dejansko bi lahko naredila listo pozitivnih in negativnih stvari, ki jih prinaša tako samsko kot življenje v dvoje. Pa še to bi ostajale dve listi glede na spol…kajti še vedno smo si različni…in si bomo še naprej.

Zanimivo je prisluhniti moškim, kakšne argumente imajo, da ostajajo samski. Enostavno uživajo v tem, da ni potrebno nikomur razlagati, kam gredo, kdaj pridejo, če slučajno kakšen večer »zagreznejo«, se to pač zgodi. Če pa mora kakšen prijatelj zapustiti »veselico«, pa se jim dečko zasmili in postanejo še bolj srečni, ker se zavedajo, da niso v njegovi koži in nimajo policijske ure J

Vseeno pa poznajo tudi strani, ki jih prinašajo  ženske. Vendar mora obvladati določene spretnosti, kot so: kuhanje, pomivanje, likanje-tudi srajc , ne smem pa pozabiti, da mora biti tudi vizualno privlačna in da ti jo morajo prijatelji zavidati. Idealna ženska bi bila »gospodinjski aparat« z pridihom erotike.

Zdaj boste rekli, da samo grajam moške. Priznam, da znamo biti tudi ženske težke in imamo svoje trenutke. Le kako ne bi bile, če pa kar naprej razmišljamo, kako vam bi čim bolj ustregle, vas očarale. Dejansko ogromno časa in truda porabimo zato. Vendar pa vse to nima vedno najboljših rezultatov. In ravno to privede do tega, da imamo vsega dovolj in enostavno gremo.

Kajti veliko lažje je funkcionirati, če veš, da se odločaš samo zase in da boš tudi sam sprejel posledice, ki jih bo čas in odločitev prinesla. Enostavno ti paše, da greš s prijateljicami ven(pijača, kino, karkoli) in veš, da ti ne bo nihče pošiljal sms ali te klical, kje si, kdaj prideš….. ti ne bo nihče vzbujal slabe vesti.  Ko veš, da imaš cel dan/popoldan le zase in ga lahko porabiš za karkoli.

Sedaj deluje, kot da sem popolnoma proti zvezi. Nisem, čeprav sem trenutno sama. Oziroma nisem sama. Kajti imam prijatelje, ki me sprejmejo takšno, kot sem. Vem, da to ni vse, kar si želim. Tudi jaz imam trenutke, ko si enostavno ne želim zaspati sama in bi samo imela nekoga ob sebi, ki bi me objel. Nič drugega.

 Vendar to ni vse, kar pričakujem od moškega. Pričakujem, da bo MOŠKI, ne mamin sinček. Da me bo znal nasmejati, kljub temu, da bom imela solze oči. Da bo vedel, kdaj je bolje, da me pusti čisto pri miru, ker bom želela biti sama. Da si bo nadel rožnata očala in užival v družbi mojih prijateljic. Zaradi tega, ker me to počnemo. In ker je to del mene. Me bo znal presenetiti z majhno pozornostjo, ki je vredna več, kot če bi mi kupil avto. Me ne bo želel spremeniti, ker sem takšna pač univerzalna. In da me ne bo smatral samo kot gospodinjsko pomočnico.

Trenutno kvalitetno samska…vendar ko bo prišel »the one«, se mi ne bo postavljalo nobeno vprašanje. Enostavno bom vedla, da je to to. Pravijo, da ti življenje ponudi tisto, kar potrebuješ v danem trenutku. Morda še more preteči nekaj vode, da bo prišel tapravi. Ali pa si še ni naredil splava, ali pa nima zemljevida do mene. Kdo ve? 

Ob pravem trenutku….bo prišel…..verjamem v to….do takrat pa….uživam življenje, takšno kot je….

Zaključujem z  zapisom, ki sem ga našla in paše v kontekst:

Vsi si želimo najti nekoga, s komer se bomo lahko podelili v majhnih stvareh.

Nekoga, ki nam bo na nek način podoben.

Nekoga, ki nas bo videl, ne samo opazil.

Tistega nekoga, ki nas bo vprašal, kakšne barve je bil naš dan.

Nekoga, komur bomo cel svet, sonce in vesolje….ker to je ljubezen…delček trenutka, ki dvema spremeni ritem srca.