ALI BOMO PREGORELI?!

Vsak dan, vedno znova…. Zjutraj zgodaj vstati, se urediti, če imate otroke, še njih pripraviti za šolo ali vrtec, nato hiteti, da ne bomo prepozni tako v šoli kot v vrtcu….sledi služba…..včasih stres…nato hitro domu…pred tem še po otroke…nato seveda kosilo/večerja….naloge..še kakšna obveznost zaradi službe…..mogoče še kakšna rekreacija…ali kakšen drug konjiček….in zvečer oziroma ponoči lahko samo padeš v posteljo, totalno izmučen od vsega norenja in hitenja. In ponavadi ugotovimo, da kljub vsej naglici nismo naredili vsega. Zaradi tega se ne počutimo dobro in imamo občutek slabe vesti.

Tudi  sama imam včasih takšne podvige. Res je, da nimam otrok in službe. Vendar mi življenje kljub temu zapolnjujejo določene dejavnosti. Sem gasilka in poletje je bilo resnično noro!!! Po dvakrat na teden vaje, ko bi bile samo vaje, ampak saj si lahko predstavljate, kako je, če je 10 žensk na kupu-prava norišnica in polno hormonov :D in potem tekme, živčnost, ali bomo dovolj dobre ali ne. Dejansko ni to tako preprosto, da bi enostavno šel, »vrgel« vajo in potem odšel na pivo in je to to. Enostavno ko pomisliš, koliko truda si vložil v to, ti ni vseeno, kakšno mesto boš zasedel. Tako se je tudi pokazalo: dva 2 mesta in dva 3 mesta :D veselje do neba, bi lahko rekli. In res sem ponosna na nas, da smo uspele, glede na vse obveznosti, ki jih imamo/imajo ostale gasilke. Pri tem človek rekel, vse se da, če se hoče, ane?!

Res je pa, da me na eni tekmi ni bilo. Ne zaradi bolezni ali kakšnega takšnega razloga. Enostavno sem si vzela »frej«. Marsikdo si je po mojem mislil, le kako lahko to narediš ekipi??!! Kje je skupinsko delo in mišljenje, da moraš biti vedno pri roki??? Nekako sem poskusila to izbrisati iz glave, čeprav ni bilo lahko. Vendar sem si končno privoščila vikend zase s prijateljicama. Privoščile smo si vikend, ko smo se ponovno počutile kot v srednji šoli, ko smo živele le za petek, da smo lahko odšle ven. In jaz sem se isto počutila sedaj. S to razliko, da smo odšle na čisto drug konec Slovenije: pri tem je dilema, ali spada pod gorenjsko ali primorsko(dve geografinji bi znali to pošteno utemeljit, jaz se raje ne bom spuščala v to:D) preživele smo prelep vikend, v dobri družbi, v prelepem okolju. Res da smo bolj malo spale, vendar jaz sem se na koncu počutila, kot da bi si napolnila baterije, na polno zadihala s pljuči in bila enostavno prerojena.

In resnično mi je všeč ta občutek: ko si končno vzameš nekaj časa zase, za stvari, ki te res veselijo, vendar jih velikokrat daš na stran. Ker se ti morda ne zdijo pomembne. Vendar so!!!! Ne smemo pozabiti na nekaj :

MORAMO SI VZETI ČAS ZA: DRUŽINO, PRIJATELJE, SPANJE, POČITEK…..in čeprav je na zadnjem mestu zapisana, bi morala biti na prvem….MORAMO SI VZETI ČAS ZASE!!!! Da preberemo knjigo, na kateri se že nabira prah, ker nimamo časa oziroma si ga ne vzamem; pokličemo prijatelja, ki ga že dolgo nismo slišali; obiščemo stare starše, kljub temu, da so malo sitni; da prespimo budilko in se ponovno potopimo v sanje….

Dejansko se sami odločamo, koliko časa bomo za kaj porabili. In včasih moraš tudi prijatelju reči ne, da si vzameš čas zase. Če je pravi prijatelj, bo že razumel. Prepogosto pozabimo, da če ne bomo pazili nase, in se nenehno popolnoma razdajali drugim in jim bili na voljo, bomo pregoreli. Tako telo kot duša enostavno ne bosta več zmogla. In potem predolgo traja, da si opomoremo. Zato že danes začnite skrbeti zase. Pa čeprav je to le pol urce v celem dnevu: v tem času lahko popijete kavo, si privoščite košček božanske torke in pustite, da vam možgani malo obmirujejo…….in potem lahko greste veliko lažje novim podvigom naproti…..

Zato…dragi moji: če kdaj ne bom dosegljiva, ali ne bom takoj poklicala nazaj….sem se dala na »off«……in bom takoj poklicala, ko bom na »on«  :D

Če pa več dni ni  ne duha ne sluha o meni…pol pa najverjetneje potrebujem pomoč….takrat pa lahko vi pridete k meni s torto…martinijem….in svet bo postal v tistem trenutku lepši……ker bom vedla, da nisem sama….***