Samopodoba

Zelo različna mnenja imamo o sebi in drugih, kajne?! Nekdo nam je enostavno takoj všeč, imamo iste ideje, interese, medtem ko obstajajo tudi ljudje, katerih organsko ne prenesemo. Dejansko ne znamo točno utemeljit, zakaj nekoga ne maramo, vendar nam nekaj v samemu sebi ne da miru, in ne moremo preko tega. V teh osebah ne vidimo takšne osebe, s katero bi lahko sproščeno kramljali, v miru popili kavo, in ob tem nas ne bi skrbelo, ali lahko povemo svoje dejansko mnenje ali ne.

Zaradi tega jaz delim ljudi okoli sebe na 3 skupine: v prvi skupini, katera je količinsko najmanj obsežna, spadajo tisti, katerim popolnoma zaupam. Pri njih mi ni potrebno razmišljati, ali bom rekla narobe ali prav, v družbi katerih se lahko iskreno nasmejim ali zjočem. To je moja čudežna skupi, na nekakšen način družina, ki mi pomeni vse.

V drugi skupini so ljudje, s kateri lahko popijem kavo, klepetam in se smejim, vendar se vse skupaj dogaja z majhno zavoro.

Zadnja skupina, katerih mislim, da hodi zelo veliko po svetu so tisti, katerih se raje izognem, kot pa da bi morala načeti pogovor z njimi. To so ljudje, ki se »hranijo« z nesrečo drugih, uživajo v neuspehih in bolečini bližnjega, ne glede nato, kako hudo je lahko.

Zadnje skupine dejansko ne potrebujem v svojem življenju. A vendarle tudi takšni obstajajo. Ki živijo za  trenutke, v katerih doživiš neuspeh in potem še to nadaljujejo s poniževanjem. Žalostno, a resnično.

Dejstvo je, da si ne želim imeti takšnih ljudi ob sebi. Vendar življenje samo ti prinese veliko takšnih trenutkov, ki si jih ne želiš in velikokrat obupaš zaradi tega. Vendar ne smemo pozabiti, da ravno to nas lahko naredi močnejše. Takrat lahko v sebi poiščemo še zadnje moči in voljo, da se borimo zato, kar smo in kar želimo postati. Kajti, ko pomislimo, da smo čisto na dnu, se moramo spomniti, da imamo sedaj res priložnost, da se poberemo in naredi korak naprej, ne nazaj. S tem sebi dokažemo, da nismo nekdo, po katerem lahko nekdo hodi, ker mu tega ne bomo pustili. Kajti borili se bom zase!!!!

Morda pri takšnih trenutkih ni to ravno primerno, vendar ko nam uspe in tretji skupini »zapremo« usta, lahko v sebi čutimo tisto zadovoljstvo, da smo nekaj uspeli, ne glede nato, koliko polen smo dobili pod noge, koliko negativnega truda in zlobe je bilo dane s druge strani.

Pri tem ne smemo pozabiti, da smo zmagovalci zase, da vse kar počne in za kar se trudimo, je za nas same in naše bližnje, ki nam veliko pomenijo. 

Zato…..kljub pikrim pripombam, ki nas vsakodnevno obdajajo, ne pozabite: ti ljudje morajo živeti sami seboj. In to je zelo težka naloga, kajti ne vem, če lahko ponoči mirno spijo, ko pa imajo toliko »dela« z vsemi drugimi ljudmi. Morda se boji sami sebe, kajti če bi se poglobili vase, resnično dvomim, da bi si upali zapustiti svojo hišo :D 

"Srečni ljudje gradijo svoj notranji svet, nesrečni ljudje krivijo zunanje okoliščine."

ZMEŠNJAVA

Marsikdaj moramo v življenju stopiti korak nazaj, saj vedno pa tudi ne moremo s glavo skozi zid. a kljub temu se sprašujem, ali moramo vedno sami narediti ta korak?! Ali ni "normalno", da še kdo drug stori ta korak?! Prijatelj, prijateljica, mož, žena, partner, partnerka, sodelavec, sodelavka.....Ali moramo vedno sami požreti čisto vse?! Ne glede na količino, vsebino.....

Morda se staram ali pa enostavno nimam več živcev za takšne in drugačne ljudi...ljudi, ki enostavno iščejo probleme, točke, na katerih te lahko napadajo in ponižujejo, si privoščijo, da delajo s teboj, kot da si zadnji človek na tem ljubem planetu....in pri vsem temu se vprašam, ali jim to dejansko prinaša veselje, jih ta idiotska dejanja osrečujejo?! Ali lahko zvečer zaspijo brez slabe vesti in se naslednji dan prebudijo nasmejani v nov dan?! Ali dejansko lahko brez omejitve dihajo in živijo?!

Ja, danes res ni moj dan. In tudi ne vem, kdaj bo prišel tisti moj dan. Kajti vedo znova se ponavlja, da mi zmanjkuje časa za stvari, ki jih rada počnem, zmanjkuje mi časa, da bi bila z ljudmi, ki so mi pri srcu, kajti vsak ima svoje obveznosti(kar se mi zdi normalno, a kljub temu si marsikdaj želim, da ne bi bila vedno jaz tista, ki kliče za kavo/čaj/pivo), enostavno si želim, da bi se kdo tudi sam od sebe spomnil name, si zaželel mojo družbo, klepet. Ker enostavno dobim občutek, da sem vedno jaz tista, ki kliče, piše, dejansko "gnjavi" za druženje....sam nekako je ta čas minil.

Dejansko sem se spremenila, ker je bilo toliko stvari, ki so me izoblikovale, razjezile, pokazale moj novi jaz....ja, ne da se mi več ubadati s stvarmi, katere mi poberejo preveč energije; ne morem biti vedno tukaj, ko si kdo zaželi; enostavno ne morem več tako naprej. Ne želim izpasti nesramna, vendar sem tako brez energije, da bi potrebovala eno ornk dozo direktno v žilo, da bi me malo zbudilo. Ker mi ne všeč, v kakšnem stanju sem trenutno, ker se nisem navajena.


A kljub temu si marsikaj  želim...želim si šopek rož, želim se zbuditi z nasmehu na obrazu, ob ljubljeni osebi, želim si preživeti dan na morju brez mobilnega telefona, želim si iskren objem, želim si.......

BLOG V BLOGU.....

Dolgo tukaj nisem obstajala….noben izgovor nekako ne more utemeljit tega…vendar so se dogajale stvari, katerih nisem pričakovala….dejansko mi je vse skupaj spodneslo tla pod nogami….da enostavno nisem mogla nadzorovati dogajanja…kaj šele, da bi kako vplivala na vse skupaj…enostavno ni šlo. ….

V bistvi nisem želela spreminjati dogodkov in dogajanja, želela sem enostavno imeti vse pod nadzorom. Da bi lahko, če bi prišlo do tega, odšla z dvignjeno glavo, brez dodatnih prask in bolečin. Želela sem ponovno postaviti zid, katerega se ne da preskočiti in priti do mene same, vendar je prišlo do težave: za ta »zid« nisem postavila niti temeljev. Enostavno nisem mogla narediti tega. Končno je prišel nekdo, pri katerem  sem se odprla, pokazala sebe čisto takšno kot sem, brez omejitev in zadržkov. Po prej enostavno nisem spustila ljudi blizu k sebi, kajti vedno sem imela v mislih, da to ne predstavlja ničesar dobrega.

In potem kot strela z jasnega, ugotovim, da obstaja nekdo, ki pa je nekaj posebnega, ki razmišlja na podoben način…..ki me dejansko posluša….me vpraša, kakšne barve je bil moj dan…..ki mi daje občutek, da sem ljubljena, zaželjena…..ki mi spodnese tla pod nogami…..z besedami, pogledi….v celotnem kompletu. Verjetno mislite, da sanjam….tudi sama sem se morala velikokrat uščipnat, da sem dejansko dojela, da pa se to dogaja meni in da ne berem s5 kakšne knjige, v kateri je zapisano vse kot v pravljici. Ko dejansko skupaj piševa najino zgodbo, polno dogodkov in majhnih pozornosti, ki ti ostanejo v spominu…in v srcu…..in ko se zjutraj zbudim in je tako dober občutek, ko dejansko vem, da se to dogaja meni, ko čutim nekaj več….lahko bi rekla, da slišim, kako trava raste(četudi je zima).

In potem pomislim, kako malo je potrebno, da smo srečni….sem srečna……

Ta del je nastala, ko sem »začela« bit srečna….vendar si ga nekako nisem upala objavit…sedaj pa se mi zdi pravi trenutek…..

Ali verjamete v naključja? Ali kdaj pomislite, da so se stvari dogajale z namenom, kljub temu da vam trenutna situacija ni bila všeč?! Da vesolje posega v načrte ali pa jih naredi takšne, kot morajo biti?

Jaz od sedaj verjamem. Da ti vesolje pripelje v življenje določene ljudi, ob pravem trenutku, ko smo dejansko pripravljeni na njih. Morda tega najprej ne vemo  oziroma ne opazimo, vendar skozi čas, skupne trenutke nekako začutiš, da to je pa to.

In tako so se tudi meni začele dogajati meni osebno čudne stvari. Smešno, da tako rečem, vendar ne znam drugače opisati. Po nekakšnem naključju spoznam človeka, ki mi je bil na pogled simpatičen, ob vsem tem še  spoznam, da je pravi zabavljač in si mislim pri sebi: tale dečko pa more res met gužvo….vemo, kakšno…..

A to je le prvi občutek, za katerega sem iskreno upala, da se motim. Ker ko po dolgem času spoznaš nekoga, ki  te ne pusti hladnega, ki ima neko energijo, ki jo dejansko ti rabiš, ki je podobna tvoji…..joj ej, dejansko sploh ne najdem pravih besed, s katerimi bi opisala te občutke, ki se porajajo v meni.

Prvo druženje, drugo druženje, tretje…..nekako se ne konča. In si tudi ne želim, da bi se. Pogovor, kretnje, dotiki….dotiki,ki mi razburijo domišljijo, ki kličejo po še, ko si dejansko želiš, da se ne bi končali….čutiti ustnice, ki se enostavno prilegajo mojim, ki ne nehajo ljubkovati in izzivati….ponujajo dejansko preveč….prebudijo želje, ki sem jih poprej skrivala ali pa pozabila na njih….ker ni bilo osebe, s katero bi lahko to delila….

Kljub vsem tem užitkom in občutkom, ki se mi zdijo kot bi bila pravljica, pa me na trenutke strezne misel, ali je vse to res? Da se ne bo slučajno naredilo tako, da se bom zbudila in te osebe enostavno ne bo več?! Ne želim prehiteva dogodkov, sam res je preveč lepo, da bi lahko bilo res. Ali pa sem trenutno pod srečno zvezdo in sem končno dočakala nekaj, kar sem mislila, da si zaslužim. Kar sem si skrito želela, a nisem želela razmišljati o tem….dejansko ko pozabiš ali želiš pozabit, kaj si želiš….

Na trenutke sem razmišljala, kaj vse to pomeni, kaj bi lahko pričakovala od vsega skupi. Samo to je pa stvar, o kateri nisem želela na glas razmišljati. V glavi se mi je kar naprej predvajal posnetek: ne prehitevaj dogodkov. Bo že čas sam pokazal, kaj bo. Vendar ne glede nato, kako lepo je, si ne želim na koncu potegniti kratke. Veliko lažje se je umakniti, preden bom na koncu sama prizadeta in bo še kakšna dodatna brazgotina nastala.

Še večji šok…beseda skupi skupi…..dejansko še danes prihaja za mano, kaj se je včeraj zgodil-sedaj se to sliši, kot da je kdo umrl. A ni prehitro, morda prenagljena odločitev?!  Ali pa so ti dvomi samo vprašanje strahu pred  tem, kaj prinese »skupi skupi«?! Ali ne bi bilo bolje še malo počakat, se prepričat, ali je pa to res to?   Glede nato, kako sem bila evforična na začetku, se sedaj počutim, kot da bi mi vse dol padl. Težko je priznati, vendar me je pošteno strah vsega tega. Strah me je, da sem se preveč odprl, preveč sebe pokazala(takšne, kot v resnici sem). Ko dejansko nimaš nobenih zavor, da bi se človeku pokazal, takšen kot si: ko gredo besede kar iz tebe in ne moreš nadzorovat, kaj boš povedal in kaj ne.  Ko ti dejansko med pogovorom vzame besede z jezika, ko dobiš občutek, kot da bi ti nekdo misli bral – oziroma za živi v takšnem svetu, kot si ti sam. Ko dojema stvari na takšne način kot ti….

In potem pride tako daleč, da bi najrajši sama sebi dala en focn, ker preveč razmišljam o vsem, kar se je zadnje dni dogajal. Zakaj sem tako sprogramirana, da si enostavno ne priznam, da tako pač je, da sem očitno rojena pod srečno zvezdo in da si nima smisla razbijati glavo z nepotrebnimi vprašanji. Se prepustiti trenutnemu toku dogodkov, ki sem jih deležna v kompletu…..in to so takšni trenutki, za katere si enostavno želim, da se ne končajo…..NEJ SE PONAVLJAJO!!! ZNOVA IN ZNOVA!!!!!

In končno je prišel trenutek, ko lahko rečem, da sem našla tisto »the one«….očitno mu je njegov garmin pokazal pot do mene…ali obratno….dejansko ni pomembno….samo da se trenutno dogaja  to, kar se…..da lahko v eni besedi opišem, kako se počutim….srečno…..in da me končno nekdo vidi…ne samo opazi…..ko se čas ustavi, ko sem z njemu….in pozabim, da okolica dejansko obstaja......

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=kFfKb_WEkCE

2012.......2013

Sama pri sebi sem prav vesela, da je končno prišlo leto 2013 in se je zaključilo 2012. Kajti v letu 2012 se je zgodilo toliko stvari, med njimi tudi takšnih, katerih nisem bila pretirano vesela. Vendar pravijo, da se vse zgodi z razlogom. Čeprav se včasih resno vprašam, ali je temu res tako?! Si dejansko zaslužim vse to, kar se je zgodilo, ali je to nekakšna preizkušnja, ali zmorem vse to, ali me bo pokopalo?! 

Kot lahko opazite, še vedno sem tu :D Kmalu leto starejša, morda tudi malo modrejša, a kljub temu še vedno tista navihana in nasmejana, kakšna sem bila. Razlika je le v tem, da sem dobila malo močnejšo kožo. Kajti, kar te ne ubije, te okrepi, ane?! :D In seveda, kopriva nikoli ne pozebe, tako da se bodo težko znebili. Malo heca :D 

Kljub mojemu "tarnanju" glede 2012, pa je bilo tudi veliko lepih trenutkov, dni, katerih se bom z veseljem spominjala. Trenutkov, ki mi pogrejejo srce in narišejo nasmeh na obraz, morda tudi kakšno solzo, a takšno je življenje. Piše zgodbe, oziroma jih mi pišemo, saj imamo tudi sami možnost, da kaj spremenimo, zgradimo. Lahko gradimo prijateljstva, z ljudmi, ki so nam enaki, ali pa z tistimi, s katerimi imamo čisto nasprotno mnenje. Lahko prepoznamo sorodno dušo v nekom, ki ga poprej nismo marali, nam je bil antipatičen. Po drugi strani pa izgubimo ljudi, ki so na bili blizu. Pa ne zaradi tega, ker jih ne bi bilo več, temveč zato, ker včasih gredo poti narazen, vsaka v svojo smer. Hudo mi je za te poprej skupne poti, ki se razidejo dejansko brez razloga, pomena. Vendar ljudi ne moreš prisiliti, da bodo s teboj, da te bodo imeli radi. Pač si takšen, kot si. 

Vsako leto sem si naredila seznam ciljev, želja, ki jih naj bi uresničila. Kot lahko pričakujete, jih seveda nisem in zaradi tega letos ta seznam ne obstaja. Imam pa želje zapisane v srcu in možganih in ko bo prišel pravi trenutek, se bojo uresničile. Verjamem v to. 

Čudovito je biti preprosto

človek

in preprosto živeti.

Zazreti se v nebo in videti

sonce,

opazovati cvetje in zvezde

ponoči.

Delati, kar te veseli.

Sanjati.

Pustiti domišljiji prosto

pot.

Biti zadovoljen.

Tedaj postane življenje

praznik.

(Phil Bosmans)

...........

Tale blog se je pa kar dolgo pripravljal. In ne na papirju, temveč v moji glavi, v kateri je zadnje čase preveč stvari, na žalost tudi takšnih, ki enostavno niso pomembne. Težava pa je v tem, ker je tako težko razločiti glede pomembnosti, katero izbrisati in katero shraniti; na koncu pa dam vse pod zelo pomembno in kaj se zgodi: »pomnilnika« zmanjka in se »disk« sesuje. Ta »disk« pa ni tako trden, da se mu praske nebi poznale, temveč se vsak udarec zareže bolj globoko.

Tisti, ki me resnično poznajo, vidijo, kako to boli; slišijo v mojem glasu, da enostavno nisem tista »ta prava«, kot znam biti; je tudi nekaj srčnih oseb, ki vidijo, da je bolečina vedno večja in večja. So pa tudi tisti, ki to bolečino le še delajo globljo.

Morda je mesec december pravi čas, da si zadaš nove in višje cilje. Dejansko lahko to počnemo celo leto. Ampak moj čas za cilje je prišel sedaj. Vse moje želje sem zaobjela v enem samem cilju: KONČNO MISLITI SAMO NASE! Sliši se zelo egoistično, ane?! Vendar, kdo bo mislil name, če ne jaz sam?! Kdo bo rekel, dovolj je bilo vsega sranja in dreka, če ne jaz sam?! Morda izpadem zaradi tega popolno vase zagledana, vzvišena ženska, ki seveda ne potrebuje pomoči drugih.

Vendar ni tako! Potrebujem pomoč, samo vidim, da se ne morem zanesti na ljudi, za katere sem mislila, da se lahko. Kljub temu obstajajo osebe, ki imajo v sebi srčnost, ljubezen do bližnjega, dejansko pripadnost do mene, takšne kot sem. Ki z veseljem sprejmejo mojo pomoč, mi jo tudi ponudijo, ko jo potrebujem. Dejansko zaradi tega, ker vidiš ignoranco ljudi, narediš enostavno selekcijo-zakaj bi se trudil, vlagal svoj čas v nekaj, kar drug ne ceni?! Škoda moje energije, bolje da jo porabim za kaj druga.

Sedaj pa h glavnemu koraku: ta cilj dejansko izvajat. Verjemite, da ne bo lahko. Nekako pa bo že šlo. Ker imam dovolj bojev, ki so že v naprej obsojeni na propad; ko veš, da lahko vložiš vse, kar imaš, pa ne bo rezultatov. V takem primeru bolje ne začeti.

Zaključim lahko le s stavkom, ki sem ga izjavila že pred časom:

Prijazna Mojca ne obstaja več.

A v mojem svetu so tudi takšni sončki, ki si sami zaslužijo, da zasijem v njihovi družbi….takrat pa od vsega dobrega lahko še pregorim. In za te sem neskončno hvaležna, da so…..ob meni….vedno in povsod…..

Prijateljstvo se
prijateljev dotika
od mezinčka na nogi,
do besede z jezika.
Zato boža in brani

in nikoli ne pika.
S prsti počeše lase
nežneje od glavnika.

Pravo prijateljstvo
gore premika.
Ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.

Prijateljstvo se rodi,
se smeji in mežika
kot čudežno sonce
izpod dežnika.

Prijateljstvo je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce
in se dotika - vsega! *

*Tone Pavček***

Čistilna akcija

Končno je prišel čas oziroma sem si ga vzela za čistilno akcijo. Vendar je to kar podvig, kajti ne gre samo za zunanjo (pranje zaves in podobno), temveč tudi za notranjo (to pa postane kar velik zalogaj).

Že nekaj časa se je v meni nabiralo toliko stvari, ki jih nisem razumela ali pa se enostavno nisem želela ukvarjati z njimi. Včasih je lažje, da poskusiš na kaj enostavno pozabiti,  ali  daš za nekaj časa na »stran« in se ne ukvarjaš s tem. Ker nimaš energije in moči, da bi se soočil s tem.   Čeprav globoko v sebi veš, da se boš mogel spopasti s tem, slej kot prej.

Odprlo se je, odprle so se vse rane in pretekli spomini so prišli na dan. Okoliščine same so samo še pospešile vse skupaj. Najprej smeh, potem solze: kakšni preskoki.  Če bi se to zgodilo kakšen mesec prej, bi me bilo sram. Ni ravno dobro pokazat sebe v najslabši možni obliki. NE!!! Dejansko sami mislimo, da smo takrat v najslabši obliki. Vendar nismo. Le pokažemo našo ranljivo plat, tisto, katere ne poznajo vsi. In ravno takrat zelo hitro ugotovimo, kdo je zmožen »bedeti« ob nas, nam biti v oporo in nam pokazati, da nas ima rad.

 Aja, da ne pozabim omeniti, da ko se jokam, moje oči postanejo še bolj zelene barve, kot so že. Tako da se v vsem skupaj najde nekaj lepote, kljub solzam :D 

Glede na to, da se mi je čistilo telo, so se mi čistile tudi misli. Kajti zadnje čase jih je bilo preveč. Pa ko bi vsaj bile le dobre misli, so se pa prikradle v mojo glavo tiste temne, mračne, katerih si enostavno ne želim imeti. In resnično je bil zadnji čas, da to odstranim.

 Velikokrat si želim, da bi enostavno obstajala tipka »delete« in bi samo označil, česa nočeš imeti več v mislih oziroma kar ne potrebuješ. Ampak na žalost to ne obstaja. Če pa sami delamo na sebi, smo sposobni to narediti brez tipke. Na začetku ne gre to kar iz danes na jutri, potrebna je »vaja«. Morda se nam že naredi, da obupamo, vendar bolj kot se bomo trudili, prej in večkrat nam bo uspelo. Da bomo znali ločevati med stvarmi, ki so nam pomembne…… med ljudmi, ki nam dajejo energijo (ne pa samo jemljejo)…….

Ne bo nam vedno uspelo, ne glede na vse smo vendar samo ljudje, in smo krvavi pod kožo. A za vsak pravi korak, pravo odločitev, bomo lahko ponosni na svoj uspeh, na to, da smo se odločili tako, da ne bomo imeli na koncu solz v očeh, temveč se nam bo iskril nasmeh. 

KAJ SI RESNIČNO ŽELIMO?

Ne vem, ali jesen tako vpliva name, vendar se nikakor ne morem naspati, četudi si to še tako želim. Lahko grem spati ob 8 zvečer, se zbudim naslednji  dan ob 10, ampak še vedno sem kot ubita…kaj se dogaja z mano….nekako ne razumem….ne sebe ne vesolja….kaj bi rad od mene???? Nisem edina, ki se to sprašuje, kajne? Imam tako polno glavo, da pred spanjem enostavno ne morem odklopiti svoje »hrčice«, kot bi rekli moji prijatelji…ona še vedno cela zagnana laufa v koleščku….ne razumem, kako se ji da…če se meni ne več ….

In potem, ko se enostavno sprijaznim, da ne morem zaspati, začnem razmišljati o vsem mogočem: o tem, kaj si želim, kaj pričakujem, kaj drugi pričakujejo od mene. Pri teh stvareh pa se zna vse skupaj kar zakomplicirat. Pri vsem tem pomislim, ali se prepletajo naše poti? Ali se kaj dogaja z namenom, ali smo v napačnem trenutku na napačnem kraju? Je to res, da če si boš nekaj res zelo zelo želel, da se bo to tudi izpolnilo? Velikokrat sem vizualizirala kakšno željo, resnično premišljevala o njej, jo »vabila« k sebi, pa kljub temu ni prišla. Morda pa je enostavno nisem potrebovala, in je zaradi tega tudi nisem dobila. Morda ni bil pravi trenutek in nekje v ozadju čaka, da me preseneti?! Le kdo bi vedel…..

Potem pa pride tudi trenutek, ko dosežemo, kar smo si resnično želeli, ko se nam nariše na obrazu pristen nasmeh, takšen, ko takoj začutiš, da to pa je to!! Dejansko deluješ, kot da si zaljubljen: čutiš metuljčke v trebuhu, ves svet se ti zdi lep, sončen. Kako je lep ta občutek, kajne? Ko si želiš, da bi se ti dogajal vedno znova, dan za dnem……da ta trenutek ne bi nikoli minil…

Vendar, ali smo sposobni dati svojim željam prednost pred željami, ki nam jih daje/ponuja okolje? Ali lahko ločimo med tistimi pristnimi, življenjskimi »potrebami«, kot so bližina, čustva, naklonjenost, občutek, da si ljubljen? Ali se samo ženemo za materialnimi dobrinami, ki nam dajo kratkotrajno zadovoljstvo, s kateri poskušamo nahraniti praznino, ki jo čutimo v sebi? Priznam, tudi meni se je že to naredilo; ko želiš z materialno zadevo prekriti, kar resnično potrebuješ in si želiš. Ko tako sebi kot drugim ne želiš pokazati, da si nemočen in potrebuješ le objem, nasmeh, lepo besedo. Kajti v tistem trenutku bi ti lahko nekdo dal bančno kartico in z vsem veseljem bi se »zagnala« nakupovat. Vendar vem, da na koncu dneva bi se ponovno prikazal občutek, ki ga ne moreš zapolniti z denarjem in podobnimi zadevami. Kajti veliko več kot to pomeni, da imaš ob sebi človeka, ki te je sposoben poslušati, imeti rad takšnega, kot si in da mu ni pomembno, ali si v njegovi družbi nasmejan ali objokan. Ko ti že v naprej pripravi rolico papirja, da si bosta skupaj brisala solze; v hladilniku je martini ali pivo-v tistem trenutku to sploh ni važno. Ko ti ne pametuje, kako bi mogla določeno stvar narediti, temveč  ve, da delaš tako, kot si sam želiš in čutiš. Kakor se ti zdi, da je prav.

Nauk zgodbe bi lahko bil: ni slabo poslušati mnenja drugih, kaj morate narediti. Vendar dobro premislite, koga prosite za nasvet. Pravi človek vam bo vedno povedal tako, kot bi tudi sam naredil v danih okoliščinah. Ko pa se dokončno odločate, pa ne pozabite, da boste vi živeli s tem, ne nekdo drug. In da morate kljub vsemu narediti tako, da se boste VI dobro počutili.

  "Prijatelj je človek, ki ve vse o tebi, in te še vedno ima rad." Elbert Hubbard